Evropa velja za velikega nasprotnika gensko spremenjenih organizmov. Gre za organizme, v katerega je vnesen določen gen za neko natančno določeno lastnost drugega organizma. Za to se uporabljajo sodobne metode iz področja genetskega inženirstva. Med genetsko spremenjene organizme (GSO) sodijo mikroorganizmi (glive, bakterije, virusi), živali ali rastline. Po slovenski zakonodaji velja z GSO vsak organizem, razen človek, ki je spremenjen na drugačen način, kot poteka v naravi (križanje, rekombinacija). Najpogostejša gensko spremenjena živila so soja, koruza, krompir, paradižnik in oljna repica. V Evropi po zakonodaji velja, da morajo biti živila, ki imajo preko 1 % GSO, posebej označena. V nekaterih državah velja tudi obvezno označevanje GSO (Filipini, Švica, Nova Zelandija, Avstralija, Japonska), drugod pa označevanje ni obvezno (npr. v ZDA, Kanadi, Kitajski, Argentini,…).
V prihodnje v Evropi manj GSO poljščin
Pred 20 leti so bile na trg uvedene prve gensko spremenjene rastline. Vsa leta, z izjemno letos, je odstotek tovrstnih rastlin rasel, sedaj pa je počasi začel padati. V Evropi naj bi se torej skrčil obseg površin, ki so zasejane z gensko spremenjenimi rastlinami. Če Evropa zelo nasprotuje GSO, pa je na Kitajskem situacija nekoliko drugačna. Na Kitajskem so se odločili, da bodo v prihodnosti pospešeno sejali tovrstne rastline. Glavni razlog za krčenje % GSO naj bi bil padec cen surovin, predvsem koruze in bombaža. V Evropi velja do GSO močan odpor, kar je predvsem posledica tega, da obstaja veliko pomislekov in strahov glede morebitnih negativnih posledic na zdravje človeka in na naravo.
Vodilne proizvajalke GSO so ZDA, Argentina, Brazilija, Kitajska, Indija, Čile in JAR. Vse te države so tako proizvedle domala polovico vseh posevkov, ki so gensko spremenjeni. Kitajska naj bi v prihodnjih letih še povečala delež gensko spremenjenih poljščin, čeprav se je preteklih deset let močno upirala uporabi tovrstnih rastlin.
Poleg gojenja GSO je problematičen tudi vidik uvoza gensko spremenjenih rastlin (npr. soje, bombaža, sladkorne pese, ipd.). Gensko spremenjene surovine je mogoče uporabiti tudi v procesirani prehrani, zato je brez ustrezne zakonodaje in nadzora zelo težko slediti, kakšna živila jemo.
Sporna so tudi prizadevanja za gojenje rastlin, ki so prilagojena, da so odporna na razne škodljivce (npr, bombaž, ki je odporen na škodljivce).
Slovenija – GSO čista
Slovenija se je odločila, da bo vsaj iz vidika pridelave, GSO čista. To pomeni, da se pri nas ne bo pridelovalo GSO. Vladni odbor za gospodarstvo je namreč odločil, da se celotno ozemlje naše države povsem izključi iz pridelave gensko spremenjenih rastlin. To je izjemno vzpodbuden podatek, saj bomo tako vsaj iz vidika oskrbe s hrano na naših tleh lahko vedeli, kaj jemo. Bolj problematična so seveda predelana živila, v katerih se lahko pojavljajo gensko spremenjene surovine. Še posebej bo to postal problem, če se bo večji del sveta odločil za takšno pridelavo rastlin. Slovenija si lahko stališče, da ne bo pridelovala GSO privošči tudi zato, ker imajo enako stališče do tega perečega vprašanja tudi naše sosednje države. V nasprotnem primeru bi nastala težava, saj se lahko pelodi širijo tudi zelo daleč. Problematičen seveda ostaja uvoz živil, v katerih je npr. prisotna GSO koruza. Slovenija je tako zaenkrat rešila le del GSO problematike, in sicer to, da v naše naravno okolje ne vnašamo genetsko spremenjenih rastlin. To pa je zelo pomemben vidik, saj je pri GSO tako, da ko jih enkrat vnesemo v okolje, so tam dokončno vnesene.